55. OBLETNICA USTANOVITVE TO V SLOVENIJI 20. 11. 2023, Bled

1968 -1975

Na osamosvajanje Slovenije so v 20. stoletju vplivali številni mednarodni dogodki.
Prva svetovna vojna in razpad Avstro-Ogrske monarhije, druga svetovna vojna, okupacija, razpad Kraljevine Jugoslavije, »hladna vojna«, jugoslovansko-sovjetski konflikt, razkroj komunističnih režimov v Vzhodni Evropi in razpad enega izmed dveh vojaško-političnih blokov, na katerega je mejila naša tedanja skupna država, ter razpad Jugoslavije (SFRJ). Dogodki, povezani s praško pomladjo in njenim žalostnim koncem, so povzročili »pretres« v jugoslovanski vojski in sprejem nove obrambne doktrine splošnega ljudskega odpora.
Prvo obdobje razvoja teritorialne obrambe (TO) se začne, ko je Skupščina Socialistične republike Slovenije 20. novembra 1968 na svoji 46. seji sprejela Odlok o ustanovitvi Glavnega štaba za splošni ljudski odpor. Slovenija je bila razdeljena na šest pokrajin, v katerih so ustanovili Conske štabe za splošni ljudski odpor in prostorske enote. Ustanovljeno je bilo 24 odredov, trije na Gorenjskem, po štirje na Primorskem, na Dolenjskem, v zahodni Štajerski in v Ljubljanskem conskem štabu ter pet v vzhodni Štajerski. Za kadrovsko popolnitev, materialno oskrbo in usposabljanje so bili zadolženi vodje priprav odredov.

1975 –  1990

Štabi za splošni ljudski odpor so bili 23. aprila 1975 preimenovani v štabe za teritorialno obrambo. V vseh takratnih občinah so ustanovili občinske štabe za teritorialno obrambo. Iz partizanskih odredov bataljonske sestave so bile oblikovane manevrske enote, 18 brigad in zaščitna brigada republiškega vodstva, ki so se imenovale po pisateljih, pesnikih in  narodnih herojih. Prostorno komponento predstavljajo enote za podporo, izvidništvo, diverzantsko in protidiverzantsko delovanje, enote za obrambo desantnih prostorov in druge, ustanovljene pri občinskih štabih za teritorialno obrambo.

Leta 1978 ni uspel poskus ustanovitve večjih manevrskih enot – divizij. Predlagano je bilo pet vojnih poveljstev divizij s sedežem pri pokrajinskih štabih za TO v Mariboru, Celju, Ljubljani, Kranju in Novi Gorici. Poskus ustanavljanja je bil ustavljen na zvezni ravni, nadaljnji razvoj je namreč zahteval podrejanje brigad TO pristojnim poveljstvom Jugoslovanske ljudske armade-JLA

Konec leta 1979 so v Sloveniji  šest pokrajinskih štabov Teritorialne obrambe  in mestni štab  TO Ljubljana preoblikovali v 12 pokrajinskih štabov in mestni štab TO Ljubljana.

V začetku leta 1988 je v JLA prišlo do velikih sprememb. Namesto dotedanjih armad so oblikovali  armadna območja, spremenila se je vloga Republiškega štaba za teritorialno obrambo, Slovenija je ostala brez manevrske strukture, generalštab JLA je bil preimenovan  v štab oboroženih sil, kamor je spadala tudi teritorialna obramba.

Po razlagah tedanjega slovenskega Republiškega štaba teritorialne obrambe slovenska teritorialna obramba ni bila več pod vrhovnim poveljstvom ali v podrejenosti republiškemu vodstvu. Ostala je le obveza, da republika materialno in finančno podpira TO.

Odvzem enot manevrske strukture republiki je bil ukrep vrhovnega vojaškega vrha JLA in sicer kot posledica globokega političnega nezaupanja republikam, razumemo pa ga lahko kot prvo fazo razoroževanja teritorialne obrambe v Sloveniji, na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini.

 

1990 – 1994

Se še spomnimo usodnega ponedeljka, 15. maja 1990 ?

Na ta dan so poklicali predstavnike pokrajinskih štabov za teritorialno obrambo na republiški štab, kjer so morali napisati povelje, kako naj občinski štabi za TO premestijo oborožitev v skladišča JLA do 19. maj 1990. Pokrajinska povelja so bila različna, na Gorenjskem je bilo zapisano, da preskladiščenje  zagotovimo sami, brez »pomoči« JLA, kar nam je dalo čas za obveščanje novih občinskih vodstev, medijev in vse do republiških vodstev.

Kdo je podpisal to famozno povelje? To je bil takratni poveljnik generalpodpolkovnik Ivan Hočevar. Po večkratnih ostrih telefonskih izmenjavah med Hočevarjem in načelnikom Ožboltom,  kdo naj povelje o premeščanju podpiše, je ukaz podpisal, kot nam je znano, načelnik Drago Ožbolt. Očitno sta se zavedala kritičnosti ukaza, da ne rečemo izdaje TO.

V 16 občinski štabih in v 30. zaščitni brigadi v Kočevski Reki so se temu ukazu uprli. Predsedstvo Republike Slovenije je 18. maja 1990 ukazalo prenehanje premeščanja. Občinski štabi, ki orožja niso oddali, pa so morali zagotoviti fizično varovanje.

V občinskih štabih, ki jim je bila oborožitev odvzeta, ali pa so že prej imeli skladišča v vojašnicah, so začeli s tajnim izvzemanjem svoje oborožitve in jo premeščati v tajna skladišča. Tajno preskladiščenje je trajalo vse do začetka agresije in vojne za Slovenijo.

Predsedstvo Republike Slovenije je glede na 28. septembra 1990 v Skupščini Republike Slovenije sprejet amandma k Ustavi Republike Slovenije, sprejelo sklep, da se razreši z dolžnosti komandanta teritorialne obrambe Slovenije generalpodpolkovnika Ivana Hočevarja in načelnika generalmajorja Draga Ožbolta. Hkrati je za vršilca dolžnosti načelnika za teritorialno obrambo  imenovalo majorja Janeza Slaparja. S tem sklepom je bilo obveščeno tudi zvezno  predsedstvo.

Poudariti velja, da teritorialna obramba leta 1990 ni bila razorožena, saj je ohranila znaten del orožja, skupaj z orožjem upravnih organov za ljudsko obrambo in 30. zaščitne brigade več kot 36.000 kosov pehotnega orožja in več kot 10 milijonov kosov streliva, kar je podprto z dokumenti v knjigi »Orožja nismo oddali 1990«, ki jo je izdala ZVVS leta 2020.

Marca 1991 sprejeti zakon o obrambi in zaščiti je opredelil teritorialno obrambo kot obliko organiziranja in pripravljanja državljanov na oborožen boj v neposredni vojni nevarnosti ali v vojni, lahko pa opravlja tudi nekatere naloge v izrednih razmerah.

Tudi oba učna centra na Igu in v Pekrah, ki sta začela delovati 15. maja 1991, sta bila Učna centra teritorialne obrambe.

Sledilo je obdobje priprav in osamosvojitvene vojne za Slovenijo, v kateri je teritorialna obramba svoje poslanstvo v celoti upravičila in odgovorno izpolnila zgodovinsko nalogo.

 

Zaključek

V Sloveniji so ustanovitev teritorialne obrambe, kot je dejal njen prvi poveljnik Bojan Polak-Stjenka, videli kot vrnitev k slovenski vojski, ki je bila »izgubljena« leta 1945.

Zakaj so teritorialci in tudi ljudje teritorialno obrambo ves čas čutili kot svojo, republiško vojsko? Zato, ker je šlo za obrambo slovenskega ozemlja, zato, ker je bilo poveljstvo in poveljevanje v slovenskem jeziku, ker je bila sestava enot in štabov slovenska, ker so imeli svoje uniforme in svoje orožje in še posebej zato, ker so teritorialce opremljale in vzdrževale domače občine in podjetja. Tudi če sta 15. maja 1990 vrhovna poveljnika TO v Sloveniji zatajila, niso zatajili pokrajinski in občinski štabi, niso zatajile enote TO. Teritorialna obramba Slovenije je bila  oborožena sila Republike Slovenije, ki je skupaj z milico in ob pomoči civilnega prebivalstva, z oboroženim odporom zagotovila in ohranila suverenost naše države.

Slovenska teritorialna obramba je neposredni predhodnik  Slovenske vojske, saj je bila januarja 1995 na podlagi decembra 1994 sprejetega zakona o obrambi preimenovana v današnjo Slovensko vojsko.

Glejmo, da čas razvoja,  delovanja in uspehi teritorialne obrambe ne bodo pozabljeni in da se še večkrat srečamo!

Scroll to Top