Ob dnevih, ko spomin zaide nazaj za trideset let in ko mnogi nizajo svoje spomine na tiste zares burne dni, se sam spomnim na nekaj dogodkov tega časa, ki sem jih takrat doživljal. To je pripoved o malih ljudeh, ki so doživeli te čase tako kot mnogi med nami, brez velikih junaštev, morda tudi na malo duhovit način.

Prav vroče je bilo tistega junijskega dne leta 1991. Napovedovali so nevihte z neurji, tako, da je bilo človeku kar nekako tesno ob pričakovanju nesreče. Ljudje, kolikor jih je bilo na ulici, so hiteli po svojih opravkih, ceste so bile v glavnem prazne, le tu in tam je peljalo kakšno vozilo, ki se mu je mudilo pod varen nadstrešek. Napetost je bila na višku, ko se je z gasilskega doma ob Cesti proletarskih oglasilo zavijanje. Ljudje, ki so bili poučeni, kaj pomeni grozeče tuljenje siren s posameznimi presledki, so zaskrbljeno pogledovali v nebo, od koder naj bi zdaj, zdaj kaj priletelo. Zjutraj je nad mestom preletavalo lahko letalo jugoslovanske vojske in odmetavalo propagandne lističe, na katerih je pisalo , da nas vodi slovenska vlada v prepad in še druge podobne reči. Malo kasneje pa je bilo videti na obzorju nekaj nizko letečih reaktivcev, ki so kasneje obstreljevali kolone tovornjakov na šentiljskem obmejnem prehodu. Očitno se je začelo zares.

Tone Korošec -> Prispevek v celoti -> TUKAJ