Spoštovane dame in gospodje, spoštovani gospod župan Aleksander Saša Arsenovič, Boštjan Šefic, svetovalec predsednika republike, gospa podžupanja Alenka Iskra, direktor mestne uprave Srečko Đurov, nekdanji župan mag. Boris Sovič, predstavniki slovenske policije in slovenske vojske, predstavniki Zveze veteranov vojne za Slovenijo, predstavniki Združenja sever, predstavniki Društva vojnih invalidov in Združenja slovenskih častnikov, predstavniki ZB NOB, člani mestnega sveta MOM, predstavniki javnih podjetij in javnih zavodov s področja kulture in šolstva, prebivalci Peker in Maribora, vsi, ki ste se nam danes pridružili , posebno spoštovanje in pozdrav pa prisotnim svojcem padlih vojne 91.
Naj se vam najprej zahvalim za to izjemno čast, da lahko kot častna govornica spregovorim na prireditvi, ki obeležuje tako pomembno prelomnico v naši zgodovini. V času, ko se je Slovenija osamosvajala, še nisem bila polnoletna, nikakor pa nisem bila premlada, da ne bi razumela, kako pomembni so bili dogodki, ki so se odvijali na ozemlju naše države, med enkarji so bili tudi moji mladostni prijatelji. V te dogodke je bil neposredno vpleten moj oče, veteran vojne za Slovenijo, hkrati pa tudi moj kasnejši svak. Naša družina je torej čutila breme dogajanja, kot dolgoletna direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor pa sem bila tudi del številnih razstav in publikacij, ki jih je na to temo pripravil naš muzej ter prizadevanj za ohranjanje spomina. Čeprav torej nisem mogla odločati na referendumu in sem bila premlada za kakršnokoli aktivno udejstvovanje, čutim, da sem bila del tega, kar se je dogajalo. Na koncu koncev so nam bile takrat vsem dovoljene sanje in vsi smo dočakali jutrišnji dan.
Čeprav zgodovinarka po izobrazbi, danes ne bi govorila o zgodovinskih dejstvih, te prisotni tako ali tako poznate. Spregovorila bi o sanjah in naši realnosti. Vse prisotne veže nekaj nezlomljivega, neuničljivega. Veže nas ljubezen do domovine, do slovenskega jezika, da naše kulture, vezati bi nas morala ljubezen do sočloveka in spoštovanje vseh. Sedaj, ko ponovno odhajam v tujino, ko se poslavljam od svoje domovine in od svojega mesta, si lahko dovolim nekoliko več odprtosti in iskrenih želja,
V zadnjih letih sem bila priča številnim razpravam o zaslugah v času Pekrskih dogodkov in vojne za osamosvojitev. Poveličevalo se je ene ali druge, razpravljalo o tem, kdo je najbolj zaslužen, komu je mesto na osrednjih proslavah in kdo tja ne sodi. Ponekod so bili pozabljeni pripadniki policije, drugje se je pozabilo na vlogo Teritorialne obrambe, nekateri so izpostavljali pomen enkarjev in Peker, drugi so jih pozabili, nekateri so cenili vlogo politike v času osamosvojitve Slovenije, drugi te iste politike danes kritizirajo. Ob vsem tem pa se je najbolj pogosto pozabljalo na 1.289.369 prebivalcev Slovenije oz. 95 odstotkov državljanov, ki so se odločili za samostojno in neodvisno Slovenijo, kar je predstavljalo 88,5 odstotkov vseh takratnih volilnih upravičencev. Pozabljalo se je na ljudi, ki so se v Pekrah postavili pred oklepna vozila, prebivalce Peker in okoliških krajev, delavce v bližnjih tovarnah, ljudi, ki so podpirali policijo in teritorialno obrambo, ki so podpirali odločitve slovenskih politikov in se bili pripravljeni boriti za svojo državo. A to je le eno dejstvo.
Prevečkrat je bilo v zadnjih 30. letih postavljeno vprašanje »ali smo se za to borili?«, saj so ljudje siti gospodarskih kriz, propadanja tovarn, političnih igric, izigravanja in odhajanja v tujino s trebuhom za kruhom. Kaj se je zgodilo z nami v teh tridesetih letih in kje so tisti gradovi, ki smo jih v sanjah gradili pred tremi desetletji? Ali bi se danes ljudje še pogumno postavili pred oklepnike in jih s tem zaustavili? Ali smo s svojim ravnanjem na mladino prenesli pozitiven zgled in jih naučili boriti se za svoje, ali smo jih naučili, da čeprav doma ni vedno najboljše, je to le naš dom, ki ga lahko le skupaj zgradimo in oblikujemo? Zakaj smo se bili pripravljeni pred tridesetimi leti skupaj boriti proti tujemu sovražniku, s katerim smo še pred kratkim delili načela enakopravnosti in bratstva in ali smo sposobni zagovarjati dejstvo, da se morajo danes za svoje pravice boriti s svojimi sodržavljani. Lahko oče ali mati brez slabe vesti pogledata v oči svoji hčerki in ji pojasnita, da rdeči čevlji niso le modni dodatek, ampak »znanilec ženske želje po organu, ki ga ženska na sebi nima«, kot se je izrazil znani slovenski psihoanalitik? Kako našim hčerkam pojasniti, da si drugi jemljejo pravico odločati o njenem telesu? Kako bomo pojasnili, da mavrična zastava ni znak borbe proti vsem, ampak znak borbe za človekove pravice, ki jih del družbe še vedno nima? Kako pojasnimo, da je novinar postal presstitut, če se bori za svobodno in neodvisno novinarstvo? Kdaj je svoboda govora in združevanja postala kazniva? Kako bomo našim otrokom pojasnili, da smo v času prve in druge svetovne vojne ter v času vojne za osamosvojitev dobili lekcije, ki jih ne bi smeli pozabiti, danes pa mirno sprejemamo sovražni govor, poniževanje antifašizma in predvsem beg možganov? Naši otroci bodo šli, ker jih nismo znali naučiti vrednosti domovine, nismo jim pokazali spoštovanja človekovih pravic in osnovnih moralnih in etičnih načel. Naši otroci bodo odšli, mi pa bomo ostali sami na lastnem pogorišču.
Petnajsti maj 1991 je bil, kot je zapisala muzejska svetovalka Mira Grašič, za slovenske fante, nabornike, slovesen dan. Začeli so se usposabljati za obrambo Slovenije v slovenskem jeziku, doma v Sloveniji. Že veliko pred tem so naši politiki sprejemali usodne odločitve, zavedajoč se, kam nas lahko pripeljejo. Pripadniki TO in policije so se postavili v bran, čeprav so se zavedali nevarnosti. Goloroki državljani Slovenije so se postavili pred oklepnike. Čemu danes udrihamo drug po drugem? Zakaj dovolimo, da nas maloštevilna elita vpleta v boj brata proti bratu?
Vedno sem bila ponosna na uporniški duh Maribora, na neuklonljivi duh Maistrovih borcev, na prvo uporniško akcijo v drugi svetovni vojni v Sloveniji, pohorske partizane, na Pekre, enkarje, teritorialce, policijo, občane Maribora, na vse, ki so ohranili ponos in uporniški duh našega mesta. Ne dovolimo, da nam to odvzamejo. Ohranimo svoj uporniški duh in ponos, negujmo naše tradicije, ne pozabljajmo na naše junake in borimo se za tisto osnovno, kar imamo – naše dostojanstvo, ponos in spoštovanje.
Spoštovani pripadniki Slovenske vojske in policije, predstavniki veteranskih organizacij, Pekrčani in Mariborčani, predstavniki politike, državljani Slovenije – vsem nam želim, da se ne bi več ponovilo, da se moramo boriti za svojo svobodo. A, kot je rekel Matjaž Gruden, če ga parafraziram:
Avtoritarnost nikoli ni prinesla varnosti, stabilnosti in miru. V končni konsekvenci se zatiranje svobode in človečnosti vedno logično in neizogibno konča v konfliktu in nasilju. Ampak, saj veste, dajmo gledati naprej, ne nazaj. Verjamem, da bosta na koncu vendarle prevladala človečnost in razum, vendar se bomo morali za to prekleto potruditi. V zgodovini Evrope mir nikoli ni bil stalnica, ampak le občasni lucidni interval. Ta zadnji, z nekaj tragičnimi regionalnimi spodrsljaji, je najdaljši doslej. Če želimo, da se ne konča, bomo morali biti bolj precej bolj odgovorni, dosledni in odločni v odnosu do političnih idej in dejanj, ki ogrožajo stabilnost, svobodo in mir. Ne verjamem v neizogibnost vojne, a me skrbijo ljudje, ki slepo verjamejo v avtomatičnost miru. Zgodilo se je, zato se lahko ponovi.
A danes so dovoljene sanje na jutrišnji, boljši dan.